Piše: Mara R.
Ko pomislim na 16-letno sebe, se spomnim, kako sem precej zviška gledala na odrasle ljudi okoli sebe in si mislila: Takšno dolgočasno življenje pa že ni zame! Brala sem o prostovoljcih, ki se pogumno odpravijo v svet, se navduševala nad Belo masajko* in razmišljala o tem, kako bi kot prostovoljka delala v kakšni kenijski sirotišnici ali pa nekje v Gvineji skrbela za gorilje mladiče. Skratka, jaz sem bila tam in tam je bil svet, ki je čakal name, da ga rešim.
Slabih 20 let kasneje moj povprečen dan izgleda takole: zjutraj vstanem, utrujena še od prejšnjega dne. V zakonski postelji poleg moža spi najina mlajša hčerka. Vem, da bi pri treh letih morala spati v svoji postelji, pa njena trma (ja, ja, točno vem, po kom jo ima) zvečer preprosto zmaga. Zdaj se že nekaj časa niti ne trudim več. Odmajem se iz spalnice in grem zbudit starejšo hčerko, ki sicer pridno spi v svoji sobi (bravo, jaz!), naredi pa cel halo, če se zjutraj slučajno zgodi, da je ne zbudim pred dobro leto mlajšo sestrico. »Prva sem vstala, zmagala sem,« veselo zamrmra, medtem ko ji v dnevni sobi prižigam risanko. Sledi vsakodnevno hitenje v vrtec in službo, ki bi jo sicer imela rada, če ne bi imela tečnega šefa, vmes že razmišljam, kaj bomo spet kuhali za kosilo in ko se, ožeta kot cunja, vračam domov, se spomnim, da me namesto ležanja na kavču čaka vse, samo ležanje ne.
Predstavljam si, da si neka druga 16-letnica, če me slučajno opazi, medtem ko v trgovini v eni roki tovorim vreče, z drugo pa pobiram otroka, ki se mi meče po tleh, misli: Takšno dolgočasno življenje pa že ni zame! Pa tudi: Če bom kdaj imela otroka, moj tega ne bo počel, ker bo lepše vzgojen!
Ampak jaz točno vem, kaj bi zabrusila tej 16-letnici (beri: mlajši sebi): O ne, ne, narobe si to predstavljaš. Tudi jaz še znam, oh, ti ne veš, kako še znam!
Pred nekaj meseci, ko me je prešinilo, da sploh več ne štejem, koliko tednov je že minilo, odkar sva z možem zadnjič seksala, sem sklenila, da je treba nekaj narediti. In sem. Rezervirala sem sobo za eno noč v dragem hotelu. Na splošno z možem ne potrebujeva luksuza v svojem življenju, si ga pa vsake toliko (prav zato še z večjim veseljem) privoščiva. Nenavajena takšnega udobja, sva se ob prihodu v sobo najprej kot dva majhna otroka navduševala nad kaminom in zasebnim fačuzijem**. Na klubsko mizico sva si prinesla Šamar***. Moja sošolka iz srednje šole, ki je še vedno moja dobra prijateljica, bi rekla, da se nama je po prvem šilcu, dveh pipca odprla.
Ravno prav megleni so spomini od tam naprej. Bilo je petje (mogoče bolje rečeno dretje) karaok v kopalnem plašču spodaj brez in bil je džoint na hotelski terasi. Potem sem iz kovčka privlekla home-made igrico Resnica ali izziv. Vprašanja so bila žgečkljiva, naloge še bolj. Dražila sem ga in nisem pustila, da mu pride. Ne vem, kdaj nazadnje sva se tako rajcala. Na tleh pri kaminu, na kavču, v džakuziju in na koncu v postelji. Ne vem, kdaj mi je nazadnje tako dobro (in tolikokrat) prišlo. Vem pa, da nama je vsaj to noč uspelo vzbuditi točno tiste občutke, ki so naju pred več kot sedmimi leti spravili skupaj. Ko je bilo vse še samoumevno in se za nič od tega ni bilo treba – potruditi.
Ko tole pišem, ugotavljam, da je od zadnjega seksa verjetno spet minil kakšen teden več, kot bi bilo normalno in prav. Nekdo se bo moral potruditi – in zdi se mi, da bom sitna, če to tokrat ne bo on.
Skratka, sveta že zdavnaj ne rešujem več. Pravzaprav sem vesela, ko mi vsaj kakšen dan (ali noč) uspe rešiti sebe (ali svojo zvezo z možem).
Do naslednjič,
vaša Mara
* avtobiografija, ki jo je napisala Corinne Hofmann
** prosto po nekem TV-šovu
*** res dobro srbsko žganje, minister za zdravje priporoča »blablabla«