… je izredno pomembno vprašanje, ki pa si ga običajno premalokrat postavimo, nekateri morda celo nikoli.
Tako kot imamo odnose z drugimi ljudmi, ima vsak od nas tudi odnos do sebe. Osnova za odnos do sebe pa je odnos, ki smo ga bili deležni s strani naših staršev, skrbnikov in pomembnih drugih v našem življenju. Tako kot so nam izkazovali ljubezen, nas spodbujali, podpirali, tolažili ali pa nas kritizirali, poniževali, dajali v nič, podobno počnemo sedaj sami v odnosu do sebe. Na srečo pa lahko, tako kot v vseh ostalih odnosih, tudi na odnosu s sabo delamo in ga spremenimo.
Krivda in sram
Krivdo občutimo, ko se zavedamo, da smo naredili nekaj narobe, nekaj slabega, ko smo nekoga prizadeli, z drugimi besedami, ko naredimo nekaj, za kar menimo, da ne bi smeli narediti ali kadar nismo storili nečesa, za kar menimo, da bi morali storiti. Pri krivdi (izjema je nezdrava oz. pretirana krivda) ocenjujemo svoje vedenje kot slabo in ločimo med sabo in svojim ravnanjem. Sram pa pomeni, da se počutimo, da smo slabi, nevredni, nesposobni, bodisi zaradi tega, ker smo naredili nekaj narobe ali ker nam nekaj ni uspelo, bodisi zaradi svojega telesa, itd.. Krivda je lahko koristna, saj nas spodbuja k razmisleku o lastnem vedenju, medtem ko je sram izredno škodljiv in ne koristi nikomur.
Če uspemo samo občutke sramu zamenjati z občutkom zdrave mere krivde, če torej lahko v dani situaciji razumemo, da smo le dobra oseba, ki je naredila nekaj slabega in imamo možnost to popraviti, nam lahko že to spremeni naša življenja.
Pomembno je tudi, da razumemo, da to niso le naše težave, te težave so večgeneracijske. Samega sebe sramujemo, ker so nas naši starši sramovali (namerno ali nenamerno). Naši starši so nas sramovali, ker so bili sami deležni slabega ravnanja in tako se to prenaša iz roda v rod.
Priložnost za rast – postani radovedna
Že nekdaj so veliki modreci, učitelji in filozofi razumeli moč postavljanja pravih vprašanj. Albert Einstein je celo rekel: » Če bi imel eno uro časa, da rešim problem.. bi prvih 55 minut porabil za ugotavljanje pravih vprašanj, saj, ko enkrat poznam pravo vprašanje, lahko problem rešim v manj kot petih minutah.«
Zato se, draga dama, pri občutkih krivde ali sramu vedno vprašaj: Zakaj sem počutim krivo? Zakaj me je sram? Zakaj se počutim ponižano?.. Od kod prihaja ta občutek, od koga sem ga dobila? Kaj je ta oseba verjela, ko mi je to rekla? Zakaj nosim ta občutek s sabo? Gre za nek zunanji pritisk ali je to posledica dvoma vase? Nato se vprašaj: Kako lahko to popravim? Kako se lahko odkupim?
Če svojega slabega vedenja ne bi ponovila, to pomeni, da si se iz situacije nekaj naučila, postala si boljša oseba, zato lahko te občutke spustiš, si odpustiš napake in postaneš do sebe bolj prijazna. Krivdo in sram lahko uporabiš kot lekcijo in jo spremeniš v nekaj pozitivnega. Zato si le dovoli delati napake in izkoristi priložnost učenja, ki jo prinašajo, ne dovoli pa si več, da bi se zaradi storjenih napak dajala v nič in grdo ravnala sama s seboj. Stari, modri rek, ki še kako drži, pravi: Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko!
Kako naj utišam neizprosnega notranjega kritika?
Tako kot nikomur drugemu (od zunaj) ne dovoliš, da s tabo ravna grobo, kruto, poniževalno, tako se lahko še danes zavežeš, da svojemu notranjemu kritiku ne boš več dovolila, da s tabo govori na kakršenkoli način, ki ni osnovno spoštljiv. Pogovori se sama s sabo, kritiku v sebi povej, da ga boš z veseljem poslušala, v kolikor bo s tabo govoril na prijazen, spoštljiv način. Načina, pri katerem se sama počutiš nevredno in slabo, pa ne boš več tolerirala in pika!
Vsak dan si pred ogledalom povej, da si lepa, da si vredna in da si pomembna. Mogoče boš imela na začetku malce hecen občutek in svojim besedam ne boš čisto verjela, to je normalno. S časom pa boš te besede izrekala vedno bolj pristno in ne bodi presenečena, če boš prve spremembe pri sebi začutila že po nekaj dneh.
S tem ko spreminjamo odnos do sebe, prekinjamo začarani krog, ki se prenaša iz generacije v generacijo in našim zanamcem zapuščamo drugačno, boljšo zapuščino. Ko spreminjamo odnos do sebe na bolje, v resnici na bolje spreminjamo cel svet. Je lahko še kaj boljšega?
Avtorica prispevka: Katja Krajnc